Psiho-terapija v dobesednem prevodu pomeni zdravljenje duše. Psihoterapija je zdravljenje s pogovorom in ponudbo kakovostnega medosebnega odnosa. Je zaupen in varen »prostor«, kjer se lahko odkrito pogovorite o svojih stiskah, izkušnjah, sanjah, občutkih in mislih... V terapevtskem procesu sta klient in terapevt zaveznika. Pomagamo vam, da ozaveščate skrite (nezavedne) vzroke svojih težav, čustev in vedenj in jih postopno odpravljate.
Definicija psihoterapije iz avstrijskega zakona o psihoterapiji: "Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteče drže in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih." Še krajšo definicijo psihoterapije pa je podal Sigmund Freud: "Psihoterapija je zdravljenje s pogovorom."
Sodobna definicija psihoterapijo opredeljuje kot samostojno znanstveno-strokovno disciplino, ki se ukvarja z zdravljenjem duševnih težav oz. motenj s psihoterapevtskimi metodami, ki jih izvaja usposobljen strokovnjak-psihoterapevt.
V psihoterapiji poznamo različne psihoterapevtske pristope. Sodelavci CPMB-ja smo v glavnem usposobljeni za psihoanalizo.
PSIHOANALIZA
Da je utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud, ste gotovo že slišali. Sam je o svojem gigantskem projektu, ki ga je dokaj uspešno opravil, pred smrtjo zapisal:
Pesniki in filozofi so pred menoj odkrili nezavedno. Kar sem odkril jaz, je bila znanstvena metoda, s katero lahko to nezavedno raziskujemo.
In njegove znanstvene metode se psihoanalitiki poslužujemo tudi pri zdravljenju pacientov. V stoletnem razvoju smo skušali njegov pristop za »osvobajanje trpečih iz njihovega notranjega pekla«, kot je zapisal Freud, narediti čim bolj učinkovit. In to tudi tako, da skušamo ta pristop čim bolj prilagoditi vsakokratnemu pacientu. »Kako vas to naučijo, ne vem; a vidim, da deluje«, je dejal nek pacient. Kako to deluje, raziskujemo v številnih projektih, a še vedno ne vemo dovolj. Lahko pa ponovimo za eno prvih Freudovih pacientk, da je psihoanaliza zdravljenje z govorjenjem, s pogovorom. Pri tem je ključnega pomena čim boljši odnos, ki se vzpostavi med analitikom in pacientom. S tem mislimo na zaupanje, varnost, razumevanje in brezpogojno sprejemanje, pa tudi ohranjanje spoštljive razdalje, ki jo pacient potrebuje, da lahko v miru prisluhne sebi in v sebi začuti najboljši odgovor za svoje težave, pomembne življenjske dileme in stiske.
Razlogi za obisk psihoanalitsko usmerjenega psihoterapevta so načelno enaki kot razlogi za obisk katerega koli drugega psihoterapevta. Bolj pomembno kot psihoterapevtova strokovna usmeritev je to, da ste v uvodnih pogovorih z njim začutili, da boste z njim lahko sodelovali in delali na problemih, ki so vas privedli k njemu.
Zato: Če velja za vas ena izmed izjav (indikacij za psihoterapijo), je smiselno, da stopite v stik z nami.
Janko Bohak
Začetnik psihoanalize je Sigmund Freud, čigar delo so pozneje dopolnili in preoblikovali njegovi številni učenci in sodobniki.
S psihoanalizo je mogoče razrešiti raznoliko psihološko in telesno simptomatiko, ki se lahko kaže kot posledica zavestne ali nezavedne duševne stiske. V psihoanalitičnem procesu se ne ukvarjamo neposredno z razreševanjem problematične simptomatike, temveč z ozaveščanjem življenjske situacije, ki je privedla do njenega nastanka.
Za psihoanalitsko psihoterapijo je značilno, da se pri psihoterapevtskem delu psihoanalitik in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega – na razširitev klientovega védenja o njegovem lastnem notranjem svetu. Med psihoanalitskim procesom se tako klientu postopoma in v njegovem lastnem ritmu razkriva globlji vpogled tako v njegove sedanje in pretekle odnose kot tudi v njegov način bivanja, kar pripomore h globinskim in dolgoročnim osebnostnim in čustvenim spremembam.
Soočanje s svojim notranjim doživljanjem, ki nas je pripeljalo v stisko, ni lahko, zato posameznik poleg čustvene opore potrebuje čas, da se lahko ustrezno pripravi ter postopoma privadi na nova spoznanja o sebi. Prav zaradi prilagodljivosti osebnemu ritmu posameznika je psihoanaliza večinoma dolgotrajen in zelo oseben proces, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.
Pred vstopom v psihoanalitski proces se mora klient s psihoanalitikom dogovoriti za tri do pet uvodnih srečanj, na katerih lahko klient analitiku predstavi razlog za vključitev v terapijo in na katerih skupaj ugotovita, ali bi bila psihoanalitska psihoterapija primerna zanj. Analitik na teh srečanjih ugotavlja tudi, ali je klient dovolj motiviran za psihoanalizo. Ob koncu uvodnih srečanj se v primeru odločitve za nadaljevanje dogovorita tudi glede pogostosti in settinga obravnave.
Pogostost srečanj je lahko od enkrat do petkrat na teden. Če si klient želi resnično intenziven psihoanalitski proces ter je motiviran za delo in doseganje globlje osebnostne spremembe, mu psihoanalitik praviloma predlaga najmanj dve ali tri srečanja na teden. Če pa želi klient zgolj razrešiti specifične težave s širšim prepoznavanjem njihovega konteksta, se lahko dogovorita za srečanja enkrat na teden. Posamezno srečanje traja 50 minut, dolžina psihoanalitske obravnave pa je v celoti odvisna od posameznika, njegovih osebnostnih lastnosti in narave njegove stiske.
Psihoanaliza se je zelo razvila in utrdila svoj položaj, tako v medicini kot tudi v širšem družbenem kontekstu, njeno osnovno načelo in naloga, ki jo ima klient v psihoanalitskem procesu, ostajata taka, kot v obdobju Sigmunda Freuda: »Brez cenzure povedati vse, kar vam pride na misel.«
(Povzeto po internetni strani SIP-a).
Če želite izvedeti kaj nekaj več o Psihoanalizi, kliknite tukaj.